Kolesarjenje po levi ali po sredini?
Miha Zadnikar je pred dnevi v Delu ocenil petkove kolesarske proteste kot inertno, samozadostno in samovšečno početje, kjer si protagonisti prisvajajo tuje dosežke, dajejo prazne obljube in brez sramu trosijo puhlice. Protesti so spolzeli s prvotnega radikalno levega izhodišča v mlačno sredino, ki je gnilo območje praznih obljub in nenačelnosti. Da bi protestno gibanje izpolnilo svoj namen, bi se moralo preobraziti v politično stranko in se neposredno vmešati v strankarsko politiko, »četudi je nagnusna.«
Takšno mnenje, če sem ga prav povzel, je lahko upoštevanja vredno osebno stališče avtorja in tistih, na katere se sklicuje. Kot politična ocena protestov s stališča možnosti uveljavljanja družbenih sprememb pa je napačna.
Med najpomembnejšimi dogodki v zadnjih mesecih, vsaj v luči zastavljenega komentarja, je bil poziv parlamentarne opozicije KUL za uveljavitev očitnih sinergij med zahtevami strankarske politike in zahtevami protivladnih protestnikov glede predčasnih volitev in preprečitve ugrabitve države. S tem so protestniki lahko vstopili v parlamentarno politiko brez oblikovanja v politično stranko. Zato mislim, da danes najbolj ne potrebujemo nove parlamentarne levice, ampak ideologijo prazne sredine, ki zagotavlja, da bodo ljudje in njihove svobodne skupnosti na vseh ravneh lahko integralno vplivale na vse, kar organi oblasti počnejo iz njihovih sredstev v njihovem imenu ali za njihovo dobro.
Ideologija prazne sredine torej ne služi polovičarjem, nenačelnosti ali gnilim kompromisom. Ne opravičuje brezidejnosti niti ne priziva kompromitirane ideje Tretje poti. Prazno sredino je treba zdaj razumeti radikalno, in sicer v smislu, da se v zadevah skupnega pomena s svojo posebno mejno mentaliteto naprti centrom, torej tistemu, kar jo dela sredino.
Če se vrnem na izhodišče. Zdi se, da Zadnikar, kot še mnogi, predpostavlja, da se mora aroganci oblasti zoperstaviti dobro artikulirana in globoko argumentirana opozicija. A resnica in pravica nimata velikih možnosti, kjer vladajo laž, nenačelnost, aroganca in zloraba oblasti. Zato danes nasprotje norosti ne more biti resnica, ampak druga norost. In v tem pogledu je naravno, da so proteste vzeli v roke tisti, za katere je, kakor je zapisal Saša Prešern, ustavna pravica, da so butasti (dodal bi, ‘vsaj dokler imajo opraviti z butalskimi izvajalci sistema oblasti’). Znašli smo se v konsistentno iracionalni situaciji, ko so se butalci spravili na butalce.
Nihče preudaren ne more več sedeti križem rok. Kaj storiti, da se spravimo iz stanja, ko o nas odloča spopad butalcev? Ključno je prevesti črno-belo, nesredinsko — bodisi levo ali desno — obravnavo sedanjih problemov v sredinsko, transformacijsko, ki se enako tiče levih in desnih interesov. Ideologija prazne sredine v novih razmerah uveljavi drugačno delitev dela med političnimi strankami in državljani. Stranke ohranijo besedo pri načelnih nasprotjih, okoli katerih so zasnovane družbe, izgubijo pa prevlado pri odločanju o skupnem dobrem, ker o tem lahko racionalno in demokratično odločijo edino konkretne skupnosti in posamezniki med sabo kot člani družbe. Ni treba, da najprej postanejo člani političnih strank.
Skratka, če že morajo vstajniki početi gnusne stvari, potem je zanje bolj naravno najprej izrabiti možnosti vpliva na politiko z antisistemskih izhodišč civilne družbe. Odločilen predpogoj za to je povezati raznorodne skupine civilne družbe, protestne in vse ostale, ki zahtevajo čimprejšnje predčasne volitve, in z njimi oblikovati skupne programske usmeritve za prenovo sistema oblasti po volitvah. Vsaj toliko, da ne bo več mogoče ponavljati tako grobih zlorab temeljev demokracije, človekovih pravic, grobo neodgovornega trošenja javnih sredstev in medgeneracijskega kopičenja dolgov, kot smo jim priča zadnji dve leti.
