Avtentična politična sredina je prazna in slepovidna
Kot vse kaže, bo tudi v letošnji predvolilni kampanji med novonastalimi gibanji, zavezništvi, povezavami in koalicijami v ospredju potegovanje za politično sredino, tako z leve kot z desne. Doslej sredinski projekti sicer niso pognali globokih korenin. Kar je nenavadno, saj so zmogljivosti politične sredine še slabo izkoriščene. Eden najbolj zgovornih razlogov je, da politične stranke v sredino vstopajo na načine, ki niso avtentično sredinski.
Ene stranke hočejo biti sredinske tako, da vzamejo najboljše iz leve in desne ideologije. Takšna sredina si prizadeva politična nasprotja preseči s povezovalno kulturo dialoga, ki prežema celo politično sfero, ne le med strankami ampak tudi socialnimi partnerji, razvojnimi partnerji, civilno družbo. Cena, ki jo mora plačati za povezovalnost, je pogosto nenačelnost. Skuša biti neideološka ali nadideološka, v resnici pa sklepa nenačelne kompromise, je polovičarska in v temeljnem ohranja stvari, kakršne so. Takšna sredina se je pri volivcih doslej že globoko kompromitirala.
Zgodovinski primeri so velike koalicije med levico in desnico v Nemčiji ali Tretja pot Tonyja Blaira v Veliki Britaniji. Volivci so Blairu najbolj zamerili, da njegova pot ni bila izvirna, ampak nadaljevanje stare centristične nenačelnosti z neoliberalnimi popravki. Predvsem pa ji manjka koherentna intelektualna vizija, ki bi bila res zmožna premoščati med ideološkimi nasprotji. Sicer pa, kot je opozorila Chantal Mouffe, belgijska politična teoretičarka, srednja pot med nadrejenim in podrejenim, v konkretnem primeru med neoliberalizmom (desnico) in socialno-demokracijo (levico) ne obstaja (kot tudi ne med resnico in neresnico ali med dvema neresnicama), saj je socialna demokracija sama po sebi že rezultat nenačelnega kompromisa z avtentično levico.
Druge politične stranke so sredinske, ker si prizadevajo za skupno dobro tako levih kot desnih. Profesor Adrian Pabst, vplivni angleški konzervativni politični teoretik post-liberalizma, piše, da naj pri presoji skupnega dobra prevladajo moralni argumenti občega dobra, namesto posebnih zahtev tistih, ki hočejo le svoje. Odgovornost za lepšo prihodnost skupnosti zavezuje predvsem moralno najbolj občutljive ljudi, torej družbene elite. S tem opraviči vzvišenost izbrancev pri presoji, kaj je dobro za vse. Politikom omogoči, da se postavijo nad nasprotja o dobrem, ne mednje.
Stranke politične sredine danes večinoma izbirajo samo med nenačelnostjo ali vzvišenostjo do načelnih nasprotij glede skupnih zadev. Vendar pa nesredinska različica sredine ni edina možnost, pravzaprav sploh ni avtentična. Avtentična sredina ima tri ključne lastnostmi:
- Je presečna med levico in desnico.
- Je radikalna, ker obojim vsili sredinsko obravnavo presečnih situacij.
- Je prazna, tako da noben pol v presečnih zadevah ne prevlada.
Formalno podlago za takšno razumevanje sredine je utemeljil genialni ameriški filozof C.S. Peirce (1839–1914) s konceptom ‘drugostne tretjosti’. Podobna je dialektiki, neke vrste pomnožena dialektika (vsaj tri naenkrat). A s pomembno razliko: dialektika od Hegla do Žižka sicer operira s tridelnim modelom (teza — antiteza — sinteza), vendar pa vztraja, da so dualne zadeve izvirno razumljive samo, če jih obravnavamo dualno. Peirce pa dualna razmerja (npr. X, Y) prevede v tridelna (X, XY, Y). Dualnosti ne odpravi, ampak samo omogoči sintezo obrobno presečnih vsebin. In sintezna sposobnost njegovega postopka je naravnost impresivna še zlasti glede na prevladujoče nesredinske postopke.
Grafično ponazoritev avtentične sredine nudi presečni Vennov diagram (slika). Vsebuje tri politične topografije: nepresečno (X, Y, Z so tri načelno nasprotna stališča o neki stvari), dvojno presečno (XY, ZX, ZY) in trojno presečno (prazno — avtentična sredina).
Diagram v konkretnem primeru pove naslednje: izhodiščno so X, Y in Z nepresečni, glede tega kaj naj bo kolektivna prioriteta. Povezujejo jih le obrobni preseki (koalicije), ki so za X, Y in Z zato le postranskega pomena. Izvirno pri tem razumevanju sredine je, da ne teži k trojnem preseku XYZ. Takšno poenotenje brez skupnega imenovalca ni možno — v tem je ravno težava! Avtentična sredina namesto tega teži k povezavi delnih povezav XY, ZX in ZY — torej k oblikovanju koalicije treh delnih koalicij. Koalicija na najvišji ravni nenehno niha med delnimi koalicijami, zato presek presekov, koalicija koalicij nujno ostane nedorečena. Na sliki je zato sredina prikazana kot prazna.
Ideologija avtentične sredine je povezovalna, ker ni pogojena s poenotenjem v načelnih vprašanjih. Tako razširja možnost obstoja družb, ki za uresničevanje svojega kolektivnega poslanstva ne zahtevajo vnaprejšnjega poenotenja v mnogih načelnih vprašanjih.
Med političnimi strankami, ki že udejanjajo ideologijo prazne sredine, je danska parlamentarna stranka Alternativa — povsem primerno si pravijo ‘stranka o ničemer posebej’. Podpirajo neposredno demokracijo in vključitev civilne družbe v odločanje o uporabi javnih sredstev in upravljanje javne lastnine. Zagovarjajo pravico javnosti neposredno vlagati predloge v zakonodajno obravnavo. Vzpostavili so tudi institucijo ‘političnega varuha’, ki bdi nad stranko in njenim parlamentarnim delovanjem.
Stranka je na parlamentarnih volitvah sicer nastopila tudi z vsebinskim programom, torej o ‘nečem posebej’. Vendar je treba takoj dodati, da so bili pri pripravi programa načelni. Prioritete so izbrali v smeri z orodji neposredne demokracije s strani podpornikov stranke.
Upoštevati pa je treba, da je vsebinski program za stranke prazne sredine manj odločilen kot za ideološko medle stranke sredine, ki se ne vežejo na noben konsistenten sistem univerzalnih vrednot. Slednje bodo na ideološko dilemo vzemimo med svobodo posameznikov in javnim zdravjem vedno odgovorile programsko, da so za upokojence ali za nizko ogljično družbo.
Povsem drugače pa za politične stranke prazne sredine ni več ključnega pomena, ali bo ‘dobro za vse’ doseženo z ali brez izgradnje nove jedrske elektrarne. O tem naj odločijo sredinsko-presečne presoje med vsemi poklicanimi, upoštevaje interese prihodnjih generacij. Tako bo skupno dobro z ali brez nuklearke doseženo z višjo z zanesljivostjo energetske preskrbe, z medsektorskimi sinergijami, opolnomočenjem šibkejših partnerjev ter posledično z več svobode, višjo prispevnostjo, nenazadnje z višjo podporo volivcev…
Zaradi njene radikalne narave do ideologije prazne sredine ne moremo priti po uhojeni razumsko razsvetljeni poti. Razsvetljenstvo je pred stoletji zavrglo razlago sveta s stališča vere z razlago s stališča objektivno spoznanih dejstev in znanosti. Stoletni napredek znanosti pa je razkril, da resnica niti v fiziki ni več ena sama (relativizem, kvantna teorija), predvsem pa se to pokaže pri obravnavi dejstev o družbi in o svobodnih posameznikih. Različne vede, na primer okoljske, gospodarske ali družbene, utemeljijo argumente z nasprotnosmernimi ugotovitvami in z neskladnimi priporočili za javne politike. V času epidemije koronavirusa znanost ni znala poiskati ravnotežja med racionalno utemeljenimi potrebami javnega zdravja, svobode posameznikov in gospodarskimi interesi. Znanost ne nudi integralnega razumevanja sveta preprosto zato, ker ne zna razsojati med enako veljavnimi resnicami. A spodbijati znanost za nekaj kar ni njeno temeljno poslanstvo, bi bilo narobe. Potrebujemo širše razumevanje izzivov upravljanja sodobnih družb, ki je že postrazsvetljensko zato se ne zadovolji več samo s spoznanjem objektivnih dejstev.
Zahteva, da družbene stvari obravnavamo iz prazne sredine je prevratna ravno zato, ker ni več znanstvena, ampak evalvacijska. Evalvacijo je treba tukaj razumeti kot ‘tretjo kulturo’ spoznavanja sveta, ki premošča med dejstvi in vrednotami (oziroma med znanostjo ter filozofijo) in potemtakem tudi med nasprotnimi dejstvi. Evalvacijsko spoznavanje stvari ni razsvetljeno, ampak mora biti slepovidno. Razsvetljeni okvirno pozna predmet in naravo svoje neznanke, ve, kateri so najprimernejši pristopi k njenem proučevanja in kdaj lahko trdi, da stvari dokončno razume. Slepovidni pa ima opraviti z nedoločljivimi in nedorečenimi stvarmi, zato vedno tava v temi o tem, kaj je kaj in kako se stvari lotiti. Slepovidni mora ostati slep za delne resnice, sicer bi bil takoj zaslepljen z enoumjem.
Resnica po delih mu pri spoznavanju stvari ne pomaga veliko, ker so zanj neoprijemljiva in spolzka. S stalnim dograjevanjem predstav o stvari, ki jo slepovidni spoznava, se spreminja tudi pomen poznanih dejstev. To je tako kot pri tipanju v temi ali spoznavanju stvari, zavitih v gosto meglo. Najprej vidimo samo obrise nečesa, kar bi sprva lahko bilo marsikaj; celota se razkriva po korakih, dejanski pomen prvotnih obrisov pa doumemo šele za nazaj, ko se stvarem čisto približamo in uzremo, kar je bilo prej zakrito.
Za slepovidnega resnica tiči šele v soglasju med delnimi soglasji, med več samosvojimi ‘pogledi’ na to, kaj je res. Končni rezultat evalvacijskega spoznavanja stvari torej ni eno soglasje, ampak več delnih, ki pa se krožno dopolnjujejo — se pravi, da jih je treba vedno obravnavati sočasno.
Zgolj zato, ker ideologi prazne sredine ne posegajo v načelna nasprotja med političnimi strankami, jim še ni treba očitati neodločnosti v načelnih dilemah. Saj avtentični sredinski nastop sploh ni mogoč brez predhodnih načelnih zastavitev. Sredinska politika gradi na temeljih spoštovanja nekih splošnih vrednot, ki se enako tičejo levih kot desnih ideologij: kot so ustavni red ali človekove pravice. Te vrednote so horizontalne, vendar pa jih stranke ne uveljavijo presečno (kot na sliki), ampak prečno — kot vprašanja o uveljavitvi nečesa, o čemer je že (davno) doseženo demokratično soglasje.
Uveljavljanje prečnih vrednot je za stranke prazne sredine lahko včasih celo prednostna naloga, kadar so te vrednote ogrožene. To lahko pričakujemo tudi v letošnji predvolilni kampanji. Vendar pa osredotočenje političnih strank le na prečne vrednote samo po sebi ne uveljavi avtentične sredine, celo nasprotno, zlahka povzroči ideološki zdrs sredinske stranke nazaj v moraliziranje ali populizem.
Volivci bomo letos trikrat na preizkušnji politične zrelosti, ali prepoznamo najbolj verodostojne politične pobude. Avtentična sredina je smotrna izbira vsaj za tiste stranke in volivce, ki trdijo, da se nahajamo v prevratih razmerah globoke preobrazbe, ki jo lahko razrešimo le skupaj vladajoči in vladani ali sploh ne.
